V sodelovanju z Znanstvenoraziskovalnim centrom Slovenske akademije znanosti in umetnosti – Inštitutom za arheologijo

Krvavec ima vpadljivo ime. Razlagata ga dve ljudski pripovedki. Po prvi so domačini v megli zvabili turške napadalce v prepad Kokrških sten, da je kri tekla v potokih. Druga, ki je bolj razširjena v dolini, pa pripoveduje o ajdovskih deklicah, lepih velikankah, ki so ju lovili divji Pesjani in sta se pred njimi zatekli visoko v planine. Pesjani so ubili njunega očeta in razdrli njegov grad v Komendskem Borštu. Bridko sta jokali, da je v nižavo pridrl krvav potok solza. Odtod ime Krvavec.

Večina zgodb o velikanih Ajdih sega v čas, ko so se po Slovenskem v 6., 7., 8. st. naseljevali novi prebivalci slovanskega jezika. Sledove bivanja ljudi iz prejšnjih časov, so si razlagali kot delo velikanov Ajdov. Prebivalce, na katere so naleteli, pa so poimenovali Vlahi. Z njimi so navezali stike in se sčasoma zlili v to, kar smo danes Slovenci.  Stojite pred predelom Krvavca, ki se imenuje Na Bleku. Tu je leta 2003 naključno odkritje prineslo najdbe iz obdobja od 8. st. do 10. stoletja, prvič do– tlej v slovenskem visokogorju. Dobili smo možnost, izvedeti več o zanimivem času, ko so se oblikovali pomembni temelji sodobnosti. Hkrati se je zazdelo, da pripovedka o ajdovskih deklicah dobiva stvarno oprijemljivo vsebino. Odtlej potekajo arheološka raziskovanja. Ko bodo končana, želimo pridobljena znanja o življenju na Krvavcu pred tisoč leti predstaviti v muzeju na prostem.

Še preden se je planina v 10. st. zarasla, so si na njej ljudje ponovno postavili hiše. Tokrat na mestu, ki je bilo razmeroma ravno in je zato narekovalo drugačno obliko stavb, kot so jo imele starejše hiše na desni. Kakšno natančno, je potrebno še raziskati. Naselje so uporabljali do 14. stoletja. Pozneje so hiše stale višje na grebenu Krvavca. Stari kal v soseščini so nedavno zasuli s kamenjem.

V strmino na desni se z vso močjo upirajo sončni žarki, zato tam sneg najprej skopni. To so izkoristili tudi ljudje, ki so tja v 8., 9. in 10. st. postavili več stavb. Namenjene so bile pastirjem, ki so pasli ovce in redili prašiče. Ena stena stavbe je bila prislonjena na pobočje, druga je bil podprta s tramovi. Tako so pod hišnim podom pridobili prostor, kjer so lahko molzli na suhem. Naselje so prebivalci zapustili v 10. st. in se vanj niso nikoli več vrnili.

Lesena vedra, v katerih so nosili vodo iz 8 minut oddaljenega studenca, se niso ohranila. Ohranili pa so se številni odlomki preprostega posodja, v katerem so kuhali.

Ostanki železnega cedila kažejo, da so tu izdelovali sir.

Na planini so bile tudi ženske, ena od njih je izgubila prstan.

Ovčji zvonček je padel med skale in se ohranil do danes.